Sveti Rupert

Ime sv. Ruperta je bilo znano in češčeno v slovenskih deželah severno od Drave, ki so od leta 811 spadale pod cerkveno oblast Salzburga, kjer je bil sv. Rupert prvi škof in nato zavetnik škofije, stolnice in dežele. Salzburg je razširjal krščansko vero v slovenski Karantaniji že od srede 8. stoletja, nato pa od leta 796 svoje misijone raztegnil med panonske Slovence ob Baltskem jezeru. Tam je že Pribina postavil cerkev v čast sv. Rupertu. Južno od Drave se je češčenje tega svetnika začelo širiti pod vplivom sv. Eme, ki je rada dajala cerkvam, ki jih je ustanovila, za zavetnika sv. Ruperta.

Sv. Rupert je pomembno ime tudi v zgodovini utrjevanja krščanstva, ki so ga v zahodni in srednji Evropi krepko zastavili menihi iz Irske. Sv. Rupert je bil pred prihodom v Salzburg že škof v mestu Worms, verjetno samo kot misijonski ali pokrajinski škof. Z vsem srcem se je zavzemal za ideale, ki jih je oznanjal že sv. Kolumban mlajši, to je otroško ponižno evangeljsko preprostost, spokornost in osebno uboštvo na eni strani, po drugi pa globoko znanje verskih naukov. Tretja posebnost irske verske šole je bila prisrčna ljubezen do grešnikov; povsod so uvedli tiho ali ustno spoved s tajno pokoro namesto obvezne javne pokore, ki je bila do tedaj še v navadi. Sv. Rupert je že v Wormsu slovel kot »častit Kristusov spoznavalec, kot preslaven učitelj katoliške vere in evangeljskega nauka ter vsakršne dobrote; bil je preprost, pobožen in moder mož, resničen v besedi, pravičen v sodbi, preudaren v nasvetu, prizadeven v delavnosti, ugleden v ljubezni in znamenit v vseh častnih navadah«, kakor se izraža njegov življenjepisec.

Bil je že v zreli življenjski dobi, ko ga je bavarski vojvoda Theodo (okoli 969-718) na začetku svoje vlade povabil, naj pride v njegovo obsežno deželo obnovit in utrdit krščansko življenje. Bavarska vladarska družina je bila že več kot sto let zavedno katoliška, ljudstvo pa je bilo v veliki meri vdano poganskim navadam. Sv. Rupert je na Bavarsko najprej poslal svoje zaupnike, da pregledajo možnosti za misijonsko delo. Šele ko je dognal, da so tam res ugodna tla za širjenje in sprejemanje evangeljskih resnic, se je z nekaj sodelavci odpravil na pot. Najprej se je zadržal v Regensburgu, takratnem glavnem mestu bavarske države, kjer je za globlje versko življenje pridobil vojvoda in velikaše, pa tudi preprosto ljudstvo, kateremu je veljala njegova poglavitna ljubezen.

Za nekaj časa se je sv. Rupert ustavil v kraju Valarium (danes Waller-See) in tam postavil cerkev v čast sv. Petru. Ravnal se je po navadi irskih menihov, ki so izbirali puščobne in neobdelane kraje in tod trebili zemljo. Tam je zvedel, da je ob reki Ivarum (Salzach) mnogo razvalin, ki jih je prerasel gozd. To je bilo rimsko mesto Juvavum, uničeno ob preseljevanju narodov. Sv. Rupert je začel ta kraj obnavljati in postavil samostan in cerkev. Tako je sčasoma nastalo novo mesto in ker je v okolici obnovil tudi solne rudnike, je mesto dobilo ime Salzburg. Mesto je hitro raslo in se razvijalo, tudi s pomočjo vojvod in drugih velikašev, ki jih je sv. Rupert pritegnil k razvoju. Tako se je sam lahko posvetil zgolj verskim nalogam. Tu si je izbral škofijski sedež. Njegova škofija je bila zaenkrat samo samostanska, to se pravi, da se je opirala na misijonska potovanja po deželi, ni pa še imela pravih mej. Leta 716 je šel vojvoda Theodo sam v Rim in dosegel, da mi je papež Gregor II. potrdil načrt, da se na Bavarskem ustanove kar štiri škofije, poleg Rupertovega Salzburga še Freising, Regensburg in Passau. Do Rupertove smrti pa teh mej niso uredili zaradi pogajanj s patriarhom v Ogleju in drugimi sosedi, pa tudi sv. Rupert sam se za pravna vprašanja osebno ni poganjal. Njemu je bilo predvsem za širjenje vere in za poglobitev bogoljubnosti. Da ni zunanja prizadevnost prešla preveč v človeške napore, je sv. Rupert večkrat odšel v samoto in si tam poživil duha v molitvi in telesni pokori. Ohranilo se je izročilo, da je bil v težko dostopni duplini najbolj blažen in se je čutil zares v božji bližini.

Sv. Rupert je učakal visoko starost. Če velja domneva, da se je rodil okoli leta 620, je dosegel le nekaj manj kot sto let. Za svetnika so ga imeli že, ko je še živel. Leta 774 je njegov škofovski naslednik Virgil, Irec po rodu in mišljenju, (znan kot »apostol karantancev«, ker jim je poslal misijonarja sv. Modesta), sv. Rupertu v čast sezidal novo stolnico in vanjo prenesel svetnikov grob. To se je zgodilo 24. septembra, ko je bil nekaj let v Sloveniji njegov liturgični godovni dan. Po Slomškovi beatifikaciji pa so ga prestavili na 27. marec. Sv. Rupert je še vedno priljubljen med preprostimi ljudmi. Velja za zavetnika rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo se mu kot zavetniku zoper šen in otroške krče.

Povzeto iz: Leto svetnikov 3, julij-september, Mohorjeva družba, Celje 2000.